Bila je zima, spoznala sem ga v dneh,
ko prvič stala sem na smučeh.
Pregnal ovire ljubezni je nasmeh
in šla sva v dvoje po vseh poteh.
Doline tihe in strmi breg,
na njem samotna koča kot začaran grad,
sončen dan nasmejan
in vse smučine prekrije sneg,
samo zaljubljeni ljudje od sreče slepi
najdejo tam svoj svet.
V naročju zime ljubezen se rodi
kot cvet snežinke za nekaj dni.
A sreča mine kot z jutrom sladki sni,
spomin ostane do konca dni.
Srebrne smreke, srebrni sneg,
v srebrni mesečini je čaroben svet,
tiha noč polna zvezd,
ledene rože cveto povsod,
nocoj je vse preveč lepo kot v starih knjigah,
zima praznuje god.