Fantje, dekleta, gremo na Menino,
vrežemo jo kar čez T’hinjsko dolino.
Tam pod Kozjakom mim’ Golic hitimo,
veselimo že snidenja na vrhu se.
Štajerci, Kranjci si roke podamo,
saj sosedje smo, se dobro poznamo.
Gor na Menini, kjer se ž’vin’ca pase,
se ljubezen vžge Frančeka in Micike.
Holadija dija, je Menina ta,
holadija dija, parček zbližala.
Holadijadi, nazaj še pridemo.
Na Menini res je prelepo.
V koči na Bibi, tam že družba čaka,
jagri prineso prelep’ga srnjaka.
Franček pa hitro vinčeka prinese,
Micika pa že spraži jetrca za vse.
V jutro nedeljsko vsi le pot pod noge,
sredi Šavnic lep razgled je za mnoge.
Spodaj v Kortah nas studenček vabi,
oj, Menina ti, res zame najlepša si.