Le kdo ve, zakaj me vleče tja v gore,
le kdo ve, kam misli mi hite,
kdo pove, kje je doma srce.
To najbolj čutim sam,
ko grem na pot drugam.
Pod večer podam se v mislih tja v gore,
kjer je mir, kjer rože zadehte.
V Bistrici se umivajo skale,
pod vznožjem Grintavca so misli mi doma.
Čez Ojstrico in prek planjave
oblaki v vetru beže v skale.
V gorah pesem domača poje,
spet zaigralo mi bo srce.
Le kdo ve, kako pregnal bi jaz nemir,
ki v srce se vrača venomer
in želje so tožne pod večer,
ko sanje pohite tja v Kamniške gore.