Košenine spe, ko Rovte se bude,
z zoro gobar gre pod smrečnate vrhe.
Pot se skriva v mah, kjer smreke dremljejo,
s svežo roso na glavah gobe vabijo.
Že od mladih let zahaja v tihi svet,
gozd kot v spev deklet v žgolenje ptic je ujet.
Rjavi se goban leskeče v rani dan,
vitke mušnice smeje dobro pot žele.
Zlata lička
skriva med mah lisička,
jurček ji v soncu mežika,
štorovka se mu dobrika.
Gobar pravi
vabi nazaj k naravi.
Sveži dan gozd ga spet pozdravi:
“Tvoj je ves moj zaklad!”
Sonce že je vzšlo visoko nad goro,
gobar pod roko gre s polno cajnico.
Spremlja pesem ptic prek znanih ga dobrav,
v gozd ozre se zdravih lic, kliče mu v pozdrav.
Zlata lička
skriva med mah lisička,
jurček ji v soncu mežika,
štorovka se mu dobrika.
Gobar pravi
vabi nazaj k naravi.
Vsak dan ga gozd spet pozdravi:
“Tvoj je ves moj zaklad!”