Hodil po gozdu sem
takrat, ko vse še spi
in ves tajinstven je,
se v rosi bolj zblesti.
Pajek je stkal čez noč
prek resja pajčolan,
noč pa nasula nanj je
briljantov čudežnih polno dlan.
Ves gozd prebuja se,
že nežno šepeta.
A tam na jasi, glej,
se zajčkov par igra.
Oj, gozdič ti zelen,
kako si čudovit!
Kdor le spozna te,
ta mora večno tebe srčno ljubit’!