Sredi sonca na beli poljani
spet vijugam veselo sem ter tja navzdol,
vsa blešči se strmina v kristalih,
da srce mi zavriska sred’ bregov.
Dilce nesejo nas kot peruti,
mimo smrek, belih palic švigamo lahno,
mali hribčki, zaobljeni kuclji
res največje veselje zimsko so.
Glej, na smučišču glasen je živ žav,
vsak beli as bi rad postal,
se vlečnica vrti od jutra do noči,
za nami se kadi, srebrni sneg prši.
Kot na mravljišču velik je živ žav,
je slalom, smuk in smeh, pozdrav,
a lepo se dekle na dilcah sonči le,
po svoje vsi uživamo.
Zadiši spet nam kuhano vince,
vse prijatle povabim: Gremo se pogret!
Potlej skočimo zopet na dilce,
zunaj kličeta sončen dan in sneg!