Kaplje po strehi šumijo,
dežek škrablja na polkenca,
z lica mi solze polzijo,
sama te čakam doma.
Rada s teboj bi kramljala,
v tvojih očeh, v mehkih dlaneh
svet bi ljubezni iskala,
sanje deževnega dne.
Če zunaj dežuje,
je meni še huje,
saj v sobici moji
bilo bi lahko
obema toplo.
Potrkaj pri meni,
močno me objemi,
obarvajva svet
naskrivaj kot nekdaj
z ljubeznijo spet.
Ko čez nebo se razlije
mavrice lok čez zlat obok,
ena me želja obide:
skupaj bi stekla od tod.