Kjer podajata roke si planina in morje,
kjer se meša piš vetrov, se blešči moj rodni krov.
Kjer tja na Vipavsko stran vrata burji se odpro,
kjer v travah spi mladost, mi šumi Trnovski gozd.
Kjer sekira poje nam po gozdovih noč in dan,
kjer se pase še srnjak, se sprehajam srčno rad.
Kjer v globokih jamah led do poletja je ujet,
kjer v vrtačah ždi skrivnost, mi šumi Trnovski gozd.
Zmeraj na Trnovski planoti bom ostal,
tu sem korenine med kamenjem pognal.
Sreča na Trnovski planoti je doma,
veter mi o njej le šepeta.
Kjer ovčarji brez skrbi pasli so nekdanje dni,
kjer oglarji peli so, se spomini vračajo.
Kjer v daljavi se blešči modro morje z biseri,
kjer je lepa še starost, mi šumi Trnovski gozd.