Daleč je že, spomnim pa se tistih še dni,
bil sem otrok, fant bosonog, z gorske vasi,
v gorski ta svet bil sem ujet, drobni pastir,
tam je otroštva bil mojega zlati mir.
Koliko dni sredi rebri pasel sem jih,
zraven pa sem, še dobro vem, zložil si stih:
»v svet bom odšel, drugo počel, v mestu, gospod,
srečo v življenju našel bom jaz drugod!«
Rečem si: tukaj ne bom pastir,
mož pomemben bom postal,
rad imam ulice te nemir,
mestu svoje srce bom dal!
Daleč je čas, ko sem še jaz bil mlad pastir,
v mestu živim in hrepenim, kje si moj mir,
le še spomin, poln bolečin z mano živi,
mar bi ostal tam, kjer staršev še dom stoji.
Rečem si: hribovski sem pastir
v srcu vse dneve ostal,
iščem svoj že izgubljeni mir,
vasi svoje srce bi dal.