Kolesa štir’ lesena ima, v vpregi pa konjiča dva,
nam v deželi vsepovsod bil edini je transport.
Za števenge in žegnanje, ohceti in praznike,
lojtrnik krasile so smreke in pa trakov sto.
Okovan močno je bil, po cestah pesek je drobil
in kolesa blatna vsa so se v zemljo vgrezala.
Zapuščen zdaj tam stoji, o časih starih govori,
takšno je življenje b’lo, trdo, a vendar lepo.
Časov tistih zdaj več ni, pesem traktorjev zveni,
drugačen je utrip sveta, vsepovsod le naglica.
Lojtrnik pa molči, je spomin preteklosti,
misel vrača se mi v mlade dni.