Kdo me prebudi, ko rojeva se dan,
jutro pozlati, kadar konec je sanj?
Sonce vzhaja že nad obzorjem lepo,
žarki mi srce božajo.
Eden izmed njih je posebej žarel,
žal pa v večnost je vse prezgodaj odšel.
Dan moj svetel ni, kakor bil je nekoč,
zgodaj krije ga temna noč.
Ko nekoč te sredi zvezd bom zagledal,
končno ti bom lahko vse povedal,
da zame si kot žarek zlat življenja,
ki razsvetljuje mi in polepša sive dni!
Zdaj že sončka dva dneve lepšata mi,
trudim se, želim biti zlat kakor ti,
da bi, ko bom šel k tebi, tja k večnosti,
jima žarek bil prav vse dni.