Zvon tiho poje, poldne je že
in za hip se ustavi čas za ljudi.
Vsi tisti verni k Bogu molijo,
da jim prošnje vse usliši, pa jih sliši morda.
Glas se izgublja v krošnjah dreves
in pozvanja v mojem srcu nekje.
Danes le enkrat naj v svetu zakričim,
da sem tudi jaz človek, živim, grešim.
Ko pride čas, vsak sam ostane,
v veter kriči in ječi.
Išče pot, da se spravim sam s seboj.
Bo zvon nekoč zvonil tudi meni?
Bo komu žal za menoj?
Bo sploh kdo roke sklenil zame?