Včasih ob oknu posedam,
tiho k sosedi ven strmim.
Detece rože nabira,
mama se nežno mu smeji.
Pa me pri srcu presune,
šopek lahko bi bil zame.
A je, kar je, nisem mati,
drugače se obrnilo je.
Kar dobro mi gre,
včasih tiho pomislim na večer,
ko ob čaju prebiram star roman,
kar dobro mi gre.
Kar dobro mi gre,
če pozabim, kako sem ljubila te,
skrijem svoje poljube v očeh zate.
Potem dobro mi gre.
Človek ne more imeti
vsega, kar skrivoma želi.
Meni ni mar za bogastvo,
lepih besed praznih ljudi.
Morda je prav, da odšle so
vsaksebi najine steze.
Morda življenje še skriva
šopek, nabran samo zame.