Ko bo jesen zoreča šla med brajde
in bukov gozd se v mavrico odel,
bom skrila vse poletne sanje,
le dan meglen me bo objel.
Pogled iskal bo zadnje belo cvetje,
kjer so bile vse najine poti,
ko temna noč bo legla nanje,
srce potiho naj zaspi.
Še čakam te, da bi odšla nocoj
tja daleč, kjer pomlad dehti,
kjer se ustavil je neslišno čas
in veter nosi vrtnic mi opoj.
Še čakam te, ko jutro se budi,
da skril boš sonce mi v dlani,
prižgal nasmeh mi spet v očeh
in srečo, ki v meni spi.