V mladosti, moj oče, si bil moj idol,
si bil mi za zgled, sem vse ti verjel,
sem s tvojim nasvetom postal boljši mož,
na pravo si smer me usmerjal povsod.
Sem ustvaril družino, si dom svoj zgradil,
v pomoč z izkušnjami svojimi bil.
Želel si si vnučkov, da z njimi bi pel,
ko v zlato jesen si življenja prišel.
Sedaj pa bolezen ti vzela je to,
vse, kar si želel, tega več ne bo.
Je čvrsto telo še, a um ti beži,
ujeti ne moreš ga, to nas boli.
Še tu je obraz tvoj in tvoje telo,
a ko te obiščem, zreš nekam v nebo.
Še vedno si oče moj, meni si vse,
a v tvojih očeh jaz tujec sem le.
Bolezen te ne vpraša:
“Pripravljen si al’ ne?”
Nikdar ne prizanaša,
nam rani vsem srce!
Si bogataš al’ revež,
tu pač razlike ni.
Ko kruto ‘zveš resnico,
te v duši zaboli.