Od nekdaj je željo v srcu gojil,
da rad muzikant veseli bi bil.
Na odru bi polke, valčke igral,
srce in dušo razdal.
Kitara zvenela mu je lepo,
ker bil je marljiv, mu dobro je šlo.
Poslušal je, kaj veli mu srce,
pridružil ansamblu se je.
Le to si želim, da čas bi lahko
nazaj zavrtel, da spet bo tako,
kot tistega dne pred črno nočjo,
ko žalostno vzel si slovo.
Z ansamblom kot prej na odru bi stal
in ves nasmejan bi kitaro igral.
Naj v srcih spomin na tebe živi
vse dneve in tožne noči.
Imel sem ga rad kot zgodnjo pomlad,
trenutek bil z njim je vsak kot zaklad.
Odgovora ni na večni zakaj,
ker njega ne bo več nazaj.