Padal je mrak sonce je skril oblak
sam nad vasjo tisti večer sem stal
nad hišami mesečev pel je svit
veter je iz goščav slavčka prišel zbudit.
Vzel sem v roke svojo harmoniko
v njej je napev moj’ga srca odmev
pa sem igral kar sem najlepše znal
kot v hrepenenju bi spominov sledi iskal.
Kje so noči kot so včasih bile,
ni več deklet vasovanja ne,
s plesov pod lipo tam sredi vasi
davno že vsi smo odšli.
Misel bila je kot utrinek zlat
vprašal sem se kakor že mnogokrat
kam ste odšli moji prijatelji
da še enkrat nocoj skupaj zapeli bi.