Sred pokošenih trav našel staro sem sled.
V poletnem soncu grem čez zorane poljane.
Nocoj prinesem ti šop najlepših cvetov,
pred hišo čakaj me, k tebi pridem domov.
Ko me zagledajo, mama, tvoje oči,
se zdi, da leta vsa si le zame živela.
V pogledu, ki ga le hrepenenje rodi,
spet najdem srčni mir, ki v spominu živi.
Spet znova se zavem: mama je le ena,
globoko v sebi znova se rodim.
Beseda v srcu je neizgovorjena,
da kdaj pobožaš me, si spet želim.
Prek lica tvojega tiho solza spolzi;
Le joči, saj lepo je od sreče jokati!
Spet stisni me v objem svojih žuljavih rok.
Čeprav bom daleč stran, vedno tvoj bom otrok.
Spet znova se zavem: mama je le ena,
globoko v sebi znova se rodim.
Beseda v srcu je neizgovorjena,
da kdaj pobožaš me, si spet želim.
Le tvoja roka, prepolna vseh dobrot,
natresala sonca mi v srce je vsak nov dan.
Prehodil sam bom življenja težko pot,
a vem, da bom vedno iskal tvojo toplo dlan.