Kje je čas poljubov vročih in besed,
kje je čas sprehodov v mesečini?
Zdi se mi, da je minilo tisoč let,
kar sem peljal te na prvi ples.
Najin dom je lep, se v soncu ves blešči,
so balkoni polni rož rdečih.
Kakor ura mirno teče najin čas,
a vse manj ti smeh krasi obraz.
Ne spustiva se v dolgočasje,
vsak je dan v življenju dragocen.
Leta najina kot zrelo klasje
počasi se nagibajo v jesen.
Pridi, draga, v mesečino spet nocoj,
bova šla objeta prek poljane.
Še samotna pot speljana je do tja,
kjer pred leti sva nekoč bila.
Še lahko odpreva vrata sreči,
vabi naju v topli svoj objem.
Ni prepozno znova vse začeti,
ostaniva še dolgo skupaj v njem.
Ne spustiva se v dolgočasje,
prepozno ni za srečo najino,
prepozno ni za srečo najino.