Spletla usoda je tisoč steza,
ko domovina je v ranah bila.
On najbolj trnovo si je vzel,
šel v tuji svet, se vrniti ni smel.
Rodno je grudo pogrešal zelo,
sanjal je mavrice lok nad vasjo,
mamine pesmi, ki pela jih je,
ko droben fant bil je še.
Zaman je mati čakala,
da sina videla bi,
vsak dan se je spraševala,
kako se mu godi.
V molitvi zanj je klečala
in ni zaklepala vrat,
na koncu se je predala,
odšla za vedno je spat.
Leta so tekla, mladost čas je vzel,
z isto močjo pa je še hrepenel,
da bi poskusil spet kruh iz peči,
gledal očeta, ko travo kosi.
Končno je stopil na rodna spet tla,
sliko iskal, ki je v srcu bila.
Dom je postal prazna hiša samo,
nje pa nikjer ni bilo.