Ogreta zemlja spet je zadišala,
pod brajdo včasih bom postal.
Še vedno tam je miza stara,
kjer sem z očetom rad pokramljal.
Še vidim ga, ko je zvečer utrujen
sedel in brajdovca nalil
in gledal v dalj čez liste trte,
molče kozarec ali dva izpil.
Zdaj sam za mizo češnjevo si bom nalil,
pod brajdo čakal spet večer.
In kot, da slišim od nekod očetov glas,
še zanj kozarec poln bom izpil.
Ogreta zemlja spet je zadišala,
pomlad je, sonce in nov dan.
Le za očetom miza stara
čakala bo zaman njegovo dlan.
Še vidim ga kako se je nasmihal
in gor čez Izaro si pel,
ko je sedel za mizo truden
in brez besed v brajdo le strmel.
Daj sam za mizo češnjevo si bom nalil.
Naj kane nanjo brajde sok.
Ne bom je brisal v srcu je še vedno jok,
kozarec prazen bom le pustil.
In kot, da slišim od nekod očetov glas,
še zanj kozarec poln bom izpil.