Čas zaceli mnoge rane,
moje pa nikdar ne bo,
vse življenje bom pogrešal
nežno mamino roko.
Mame nikdar ne pozabim,
toplih nje sledi solza,
ko me zadnjikrat je objela,
dne, ko je k počitku šla.
Oče naju je zapustil,
ko sem jaz še majhen bil,
on na mene je pozabil,
dom drugje si je zgradil.
Večkrat se potiho vprašam,
ko predolge so noči:
“Mar se spomni kdaj na mene,
sina, ki močno trpi?”
Rad bi ga vsaj enkrat srečal,
če ga sploh bom prepoznal
in v oči bi ga pogledal,
ga povprašal in dejal:
“Oče moj, povej odkrito,
mar srce te kdaj boli?”
In morda takrat dejal bo:
“Sine moj, oprosti mi.”