V travah zelenih vsa bela
marjetica je zacvetela.
Ob jutrih umiva jo rosa,
zvečer v prvem mraku zaspi.
V majske dobrave prišel je
mlad kosec med trave zelene,
pa reže nabrušena kosa,
da trava pod njo zaječi.
Sem stekla v zeleno dobravo
do kosca v jutro sanjavo.
Mu rekla, da reši življenje
marjeticam belih lahko.
Pogledal me je zapeljivo,
sva sedla pod brezo na grivo.
Je prosil, če dam mu poljubček,
marjetic ne bo več kosil.
Kaj sem pa hotela, poljub sem dala mu,
da rože bi pokosil, več ne poznam strahu.
Za poročni šopek natrgal mi jih bo,
v lase pripel mi bo belo marjetico.