Zvezde nad Vrhgoro se svetlikajo,
neskončno daleč in tako samotne so,
iz jase sredi gozdov jih gledava midva
neskončno srečna in zaljubljena.
Luna nad Vrhgoro kot zlatnik žari,
v stoletnih smrekah hladen veter zašumi,
kot bi nocoj sama prišla na kraj sveta
v pravljico, ki se ne konča.
Nocoj ničesar ne sprašuj, le ljubi me,
prekratek čas odmerjen nama je.
Ko jutro bo prišlo, vse bo spet tako,
kot da naju tu sploh ni bilo.
Dragi moj, ne pozabi na zvezdice z Vrhgore,
edino spomin prelep je, kar nama ostati more.
Ničesar nama čas ne vrača, kot reka je življenje,
najino hrepenenje tako odteka z njo.