(bes.: T.Gašperič, gl.: T.Verderber)
Ko vlak pridrvi iz tunela,
za sabo Dolenjsko pusti,
zasveti se moja dežela,
to Bela krajina si ti.
Srce se navriska ob trti
in duša nasrka lepot
tu sonca veliko preveč je
kot rabi ga človek za pot.
Na dlani imam to deželo,
lahko bi jo spravil v žep,
jo nosil po svetu veselo
užival ob njej spet in spet.
Pa si jo v srce le vtisnem.
za tihe, samotne noči,
za ujme, nevihte za žalost,
za solzne otožne oči.
Takrat se popeljem spet z vlakom,
za sabo Dolenjsko pustim,
v brezovem gaju pod goro,
v naročju brezskrbno zaspim.
Jih ni na tem svetu slikarjev,
ki takšni bi mojstri bili,
na platno prenesti lepoto,
kot Bela krajina si ti.