(bes.: F. Požek, gl.: T.Verderber)
Vračam se domov,
zrak je poln pomladnih toplih vetrov,
Vrhgora zeleni,
tisoč rožic ob poteh cveti.
Najraje bi zapel
in zavriskal sredi temnih gozdov,
saj zopet vračam se
tja v Stari trg domov.
Dolina se odpre,
polja v novo se življenje bude,
kot beli pajčolan
na jasi zgodnja češnja cveti.
Po klančku še navzgor,
že se vrata rojstne hiše odpro,
z nasmehom prihiti
mama naproti mi.
In kot nekdaj na mizi
domači kruh diši,
pa zraven vino rdeče
se v kupici iskri.
Lepo bo spet zaspati
tam v gornji sobici,
kjer slišim veter s hribov
kakor v pravljici.