(besedilo: F. Požek, glasba: T. Verderber)
Se spominjaš tisto leto
ni poletja nič bilo,
hladen veter je čez Kolpo
nosil dež noč za nočjo.
Je po strehah, oknih trkal,
kot poredni gozdni škrat,
s to uspavanko bilo je
lepše nama iti spat.
Ko prišla sva tisto leto,
v deželo belih brez,
bil je v hišici nad Kolpo,
košček najinih nebes.
Slišala sva slap mrmrati,
čuka, ki je v gozdu pel,
včasih pa je zgoraj v vasi
tamburice glas zvenel.
Tisto poletje bilo je edino,
nikoli podobnega ni več bilo,
rada se vračava v Belo krajino
in postojiva nad bistro vodo.