Sprehajam se v dežju med strehami neba,
po strehah in žlebovih šepeta.
Glej, pisani dežnik pred mano se odpre
to mlada deklica na randi gre.
Rad hodim po dežju med solzami neba,
spominjam se, v dežju hodila sva.
Ni nama mar bilo ne sonca, ne dežja,
bila sva mlada in zaljubljena.
Ko greva zdaj v dežju, vsak svoj dežnik ima,
je redko na obzorju mavrica.
Le v najinih očeh je tisti srečni smeh,
ko še iskala sva poti do zvezd.