(bes.: Ivan Malavašič, gl.: Toni Verderber)
Gozd prerašča sončna polja
in na njivah dren cvete,
jablane ob stari hiši,
vrsto let že ne rode.
Šipe v oknih so razbite,
zimski mraz razkril je prag,
kjer so nagelni cveteli,
zdaj se je razrastel mah.
Ti, ki zemljo so ljubili,
zdaj že v njej počivajo,
mladi so se v svet podali,
da jim v njem bo bolj lepo.
Tam pa tujci so postali,
tudi dela ni za vse,
misel se domov jim vrača,
kjer ostalo je srce.
Sonce pa še vedno sveti,
kot sijalo je nekoč;
z žarki boža zdaj koprive-
kot nekoč je vrt cvetoč.