(besedilo: F. Požek, glasba: T. Verderber)
Reka najine ljubezni
je reka toplih, nežnih sanj
reka, ki si išče morje,
da izlila bi se vanj.
Reka najine ljubezni
po kamenju in po čereh
teče bistra in živahna,
med hribi njen odmeva smeh.
Reka se nikdar ne vrne,
vedno isto smer ima,
najina pa se obrne,
ker izvira iz srca.
Želim si samo,
da nekoč pride dan,
ko najina ladja
zapluje v pristan.
Daleč od vseh viharjev,
daleč od vseh solza,
v mirnem zalivu,
kjer sonce je doma.