(besedilo: T. Gašperič, glasba: T. Verderber)
Pisanice so kot pesmi,
kjer ni dosti besedi,
a, ko slišiš takšno pesem,
kri ti v žilah zledeni.
Pisanica-dar ljubezni
v mojih krajih je doma,
če dekle zares te ljubi
pisanico naj ti da.
Ko pomlad v deželo pride
in ko ptice gnezdijo,
ko so dnevi vse bolj dolgi
pisanice pišejo.
Belokranjke stare, mlade
brez besed ti povedo
s pisanico, ki jo dajo,
da vas rade vidijo.
Ko sem v daljnih, tujih krajih,
misel mi domov hiti:
tam so breze, tam je Kolpa,
tam si pisanica ti…
Tam je mama, ki nariše
pisanico pisano:
črno rdečo umetnino,
da pozabim ne na njo.
Ne pozabim, kje je Jurij,
kje pošteni so ljudje,
kje je jez na Kolpi lepi,
kjer objemal sem dekle.