Nekje sredi gozda je zraslo drevo,
ki proti soncu kipi,
iz korenin gre pod širno nebo,
z vetrom vsak dan govori.
Vigred mu daje zeleni poljub,
zlato obleko jesen,
burja oklene v decembrski mraz
krošnjo iz belih las.
Včasih je človek med množico sam,
ne vidi več svetle poti,
a sred’ globokega gozda nekje
njegovo drevo zeleni.
Našel ga bo na zavitih poteh
in na obronkih spoznanj,
ko potrebuje ga, vedno je tam,
da se nasloni nanj.
Objemi svoje drevo,
k njemu prisloni uho,
morda zaslišiš šepet davnin,
klice vesolja in šum globin.
Objemi svoje drevo
v samoti zelenih tišin,
da mir, ki v stoletja ga čas je ujel,
bo tvoje srce objel.