(besedilo: F. Požek, glasba: T. Verderber)
Smo fantje zbrali se ob šrangi
tu na sred vasi,
navada stara je, ko se dekle moži.
Ker vemo, da najlepša roža
nikdar ni zaman,
ženin jo drago bo moral plačat sam.
Harmonika že vriska in
veselju konca ni.
Svatje že pojo, vsak pije kar za tri,
a v belem avtu, glej, nevesta
solzne ima oči,
za pajčolan obrazek skriva,
kaj le misli si?
Oj, nevestica, ne joči,
danes je tvoj srečni dan,
nikar zdaj bridkih solz ne toči,
ženin ves je nasmejan.
Spominjaj raje se na čase,
skupaj srečni rasli smo,
čeprav v življenju večkrat pride,
da treba vzeti je slovo.