Nihče ne ve, nihče ne ve za najine noči,
le jasa sred gozdov in luna,
ki nad njo bedi.
Pa veter v krošnjah, ptica v gnezdu,
ki z mladički spi,
samotna zvezdica na nebu pomežikne mi.
Nihče ne ve, nihče ne ve, ker vedeti sme,
da z nežnim hrepenenjem vsak dan
mislim jaz na te.
Nihče ne ve, nihče ne vidi
najinih oči,
ki skrivaj pobožajo se v množici.
Rad bi ti rekel vsak dan,
kako zelo te rad imam,
pa ne rečem ti nič,
saj še sebi ne priznam.
Tvoja ljubezen kot sonce
sveti v moje srce,
vse mi daš, ničesar
ne sprašuješ me.
Sreča je kakor metulj,
ki med rože se zgubi,
midva prišla sva tja,
kjer naprej ni več poti.
Če pozabila boš na vse,
ne pozabi na dni,
ko oba tako težko
sva čakala noči.