(besedilo: F. Požek, glasba: T. Verderber)
Ta modri lan cveti na naši njivici,
kot modro morje sanj v vetru valovi.
Za mojo balo bo, je rekla mati mi,
ko smo letos spet sejat ga šli.
Na rosi se hladi naš dozoreli lan,
pozimi mati ga bo tkala dolge dni.
Saj rekli so mi vsi, da se najlepše spi
na laneni, beli rjuhici.
V naši vasi ni dolgo že bilo
stare ohceti, ki traja dva, tri dni.
Le ljubezen je še taka kot nekoč,
pri dekletu fant prespi vso noč.
Naj ohcet bo, naj ohcet bo,
lanene rjuhice za bele posteljce.
Naj ohcet bo, naj ohcet bo,
po balo danes vsi se peljemo.