V prvem svitu kosec vstane
in na reber gre kosit,
dekle v postelji ostane,
njej se treba ni zbudit.
Ona šla bo tja popoldne,
ko bo sonce grelo že,
grabljice s seboj bo vzela,
koscu pa vode.
Prav na sredi košenice
senco dela stari hrast,
podenj kosci in grabljice
so sladkost hodili krast.
Danes tudi ni drugače,
kosec mlad, zaljubljen je,
komaj čaka, da pod hrastom
bo objel dekle.
Čas gre naprej, le ljubezen ostaja
takšna, kot je pred stoletji bila.
Kdor jo občuti, se v srcu pomlaja,
fante, dekleta v zakon pelja.
Kosec, grabljica se bosta vzela,
njuna ljubezen je vroča sedaj.
Drugo pomlad v košenico vesela
bosta peljala že svoj naraščaj.