Potrkalo na vrata
je trikrat tok, tok, tok,
odklenem stanovanje,
na pragu je otrok.
»Gospod mi date jurja?«
je ročico stegoval.
»Bi rad si kupil kruha,
brez vseh sem sam ostal.«
Sem jezen bil na sebe,
na svet in na ljudi,
sem rekel mulcu črnem,
naj brž se izgubi.
Se kepica je mala
v dve gubi stisnila.
Še komaj rekla: »Hvala!«
in k drugim vratom šla.
Nikoli več po durih
ni reklo tok, tok, tok.
Zdaj peče me v duši,
le kaj je kriv otrok?
Ko trka kdo na vrata,
odpri jih na stežaj,
lahko zgodi se hitro,
da ga ne bo nazaj.