(bes.: I. Sivec, gl.: T. Verderber)
Kadar se spomnim očeta,
se spomnim njegovih besed:
pomembna je lepa beseda,
povsod boš lepo z njo sprejet.
Ko je sneg pobelil breg,
smo usedli se za peč,
oče nam povedal je,
kje ima prijatelje.
To že davno je bilo,
fural les je čez Goro,
mnogo je spoznal ljudi
tam v Beli krájini.
Brž med dobrimi ljudmi
se je spletlo sto vezi,
že čez nekaj skupnih dni
so bili prijatelji.
Leta tekla so naprej,
vse drugače je kot prej,
a prijateljstvo velja,
od srcà gre do srcà.
Kadar se spomnim očeta,
se spomnim njegovih besed:
pomembna je lepa beseda,
povsod boš lepo z njo sprejet.
Kadar se spomnim očeta,
se vrnem med dobre ljudi,
veliko odnesla so leta,
prijateljstvo pa še živi.