(bes.: Toni Gašperič, gl.:Toni Verderber)
Ko trta poti se pod težo,
ko jablana komaj drži še,
ko njive kričijo po rokah:
takrat se navadno zacne.
Se spomnijo tam v belem svetu,
da žlahto imajo v deželi,
kjer včasih so sami živeli,
a blišč jih je vlekel od tod.
Hitijo, drvijo k očetu,
k mamici zlati ob Kolpi,
domača je hrana domača,
v mestu ni takšne nikjer.
Na pomlad nikjer ni nikogar,
ko s plugom bi treba na polje
in trte privezat na kole:
takrat je predaleč domov.
A žlahta je žlahta-kaj hočeš!
Srce je na srce pripeto!
Še sreča,da enkrat na leto
se srečajo svoji ljudje.