(gl.: T. Verderber, bes.: F. Požek)
Kot bele, zasanjane ptice
med polji stoje mi vasice
na rebri pod hribom pa trte
v sonce večerno zazrte.
Na gmajnah v senci tišina
v samoto je breze zavila
nekoč je pastir tam zahajal
in čredici svoji zapel.
Je Bela krajina ovita,
kot dete v naročju je skrita,
jo Kolpa srebrna objema
v njej vila vodo si zajema
Na jurjevo s hribov zavriska
pomlad na piščalko zapiska,
deželici v cvetje odene
in čaka na pesem kresnic.
Ko v prvi mrak prižgo
se zvezde nad vasjo,
med trtami stojim
zamaknjeno molčim.
Prinese čez polje
mi veter glas pojoč
v cerkvici na gričku
zvoni za lahko noč.