Ko sem od doma šel, nisem mislil na denar,
takrat smo z vasi kar vsi odhajali.
Staršem rekel sem, grem za nekaj let v svet,
zdaj od doma sem že mnogo, mnogo let.
Ni bilo noči, ko ne mislil bi na dom,
na hišo, vrt, na njive, kjer odraščal sem.
Mati piše mi, da ji zdravje še kar gre,
a na koncu pisma to napiše še:
»Vrni se domov, vse še čaka te,
oče je posadil lepe mlade jablane.
Vrni se domov, čas tako beži,
da vsaj zadnja leta bil bi z nami ti.«
Pismo matere berem si vsak dan,
zdi se mi, kot da živeti več ne znam.
Storil res bom to, kar mi mati govori,
saj srce si tega res močno želi.