Bil je lep jesenski dan,
kostanj vroč mi grel je dlan,
v krušni peči zadišal je mamin kruh.
Zunaj veter je zavel,
oče vse nas je objel,
ko smo skupaj, čisto nič ne manjka nam.
Sreča ni velika stvar,
ni zaklad in ne denar.
Sreča nič ne sveti se,
le tiho je.
Sreča žuljava je dlan,
sonce na deževen dan,
gubice okrog oči,
otrok, ki tiho, mirno spi.
Spet je lep jesenski dan,
zdaj krepkejša moja dlan,
drugim reže kruh, postavila je dom.
Ko otroških šest oči
zdaj se vame zapodi,
slišim glas očeta, ki nam govori.