Ko harmonike zaslišiš glas, postane srečen spet tvoj obraz,
godec pa igra, kar mu duša da, njemu vre vse iz srca.
Levo, desno vleče meh, na licu je njegovem sreča in smeh,
poje, vriska vmes, da vse zvabi na ples.
Vse od mest prevandra in vasi s harmoniko osreči ljudi,
rad z njo govori, tudi z njo zaspi, z ranim jutrom prebudi.
Kaže svoj obraz vesel četudi žalost nosi v prsih seboj,
duša mu godi kot da majhen je tamburin.
Hvala ti, godec, za pesmi te, ki vsem sežejo v srce,
ti v dušo daješ nam vrisk in smeh,
tudi solze skrite so v očeh.
Da bi še dolgo igral nam pel, dobre volje, bil vesel,
vsakdo od nas si le to želi,
da živel bi dolge srečne dni.