V majskem večeru igral sem za ples,
v družbi na vasi bil velik je kres,
stala ob strani si, nežno me gledala ti.
Zagledal sem plave otožne oči,
iz njih je sijalo na tisoč luči,
besede zaman, tvoj pogled mi povedal je vse.
Ko plesat odšla, si srečna bila,
obračala si se kot vila z neba,
nasmeh ti lepša obraz, ga veter hladi.
Pogledala si me stokrat to noč,
srce je igralo mi prav na vso moč,
a kaj, ko prehitro bilo je končano vse proč.
Pozabil večera nikdar ne bom,
videl najlepše na svetu prav tem
sem bitje prekrasno, nikoli imel ga ne bom.
Odšla si v temo kot srna plaho,
pomahala meni z roko v slovo,
zdaj čutim, da imela si žalostno svoje oko.