Po vasi sem španciral, odhajala je spat,
ob oknu je slonelo dekle, moj žarek zlat.
Zapel sem pesem njeno, bila vesela je,
in rekla mi na tiho: “Moj fant, le pridi še.”
Ko polnoč ura bije, nemiren še bedim,
še s strehe luna sije, ko v srcu ves dehtim
in spanec me premaga, zaljubljen zdaj zaspim,
saj v sanje mi pomaga na njo prelep spomin.
Ko z jutrom dan spet vstaja in sonce se zbudi,
so misli vse od kraja pri moji deklici.
Le kaj bi ji še dvoril, drev’ pojdem k ljubici.
se z njo bom pogovoril o naj’ni ohceti.