Grem k prijatlu tja v Bohinj, v podnožje Triglava,
kjer me čaka dobra družba, tamkaj Rabič je doma.
Ko se vozim po Gorenjski, tej lepoti brez meja,
znajdem se v Fužini Stari, kjer se poje z dna srca.
Janez Kranjski, on iz minza, toči vince, ga deli,
zraven pa Mahne iz klanca, nasmejan, da kar žari.
Tone, jager prekaljeni, s kelnarco on pleše rad,
ejga, fant, mu pravi žena, ti doma boš klečal spet.
Mal pomalcal in pojagal smo za mizo kar sede,
vsak po svoje družbo našo gor pokonci držal je.
Že se ura bliža jutru, nič zaspan’ še nismo mi,
še kak liter bomo zlili v suha grla brez skrbi.
Hej, juhej, fletno v Bohinju je.
Hej, juhej, tam je veselo vse.
Hej, juhej, jodel že sliši se.
Vsi Fužinarski fejst so fantje, saj planina dom jim je,
res srce jim to pošteno zraslo na Gorenjskem je.
Vračali se bomo z mirom v ta prelepi čar sveta,
vnukom svojim govorili, tudi vi pojdite tja.