Zapel vam bom zgodbo življenjsko, resnično, o moji otroški usodi.
Nisem zavedal se, ko si pustila me fantka še v zibelki mali.
Nisi vrnila se, tudi če jokal sem, duša ti ostala je nema.
Tuja me mati dobila me k sebi, mi rezala kruh je tanko.
Z leti zbledela na tebe je misel, saj videl te nisem nikoli.
Odšla si po svetu, tem širnem planetu, iskati tam novo si srečo.
Gledal sem druge otroke vse srečne, a meni je manjkal nekdo.
Zajokal na rami bi, mamica, tvoji, ti rekel, da rad te imam.
Življenje pa teče, je včasih boleče, ne vpraša je komu hudo.
Naprej bom še hodil in z mislimi blodil, pozabljal na solze mladosti.
Če te nikol’ ne bo, mami, pozabi, to pesem si shrani v srcu.
Nekje je tvoj sine, ki nosi spomine, grenkobe pozabil ne bo.