To ni pošteno, da veš, pet fantov z odra strmi,
ti z nami igro se greš, ki ji nasedemo vsi.
Tako se znaš zavrtet in govoriti z očmi,
verjame vsak, da želiš le njega si.
Saj bi mogoče zbežal, a kdo potem bo igral,
se za srce vsak boji, ker bojda kradeš jih ti.
Vabljiva si kot magnet in jaz od tebe zadet,
ostane le, da se vdam in ti priznam:
Ti si kriva, deklica, da noben več n’č ne zna,
ubogi muzikantje z odra gledamo,
vse tipke med seboj pomešamo.
Ti si kriva, deklica, da ga biksa muzika,
ker lepa si in zapeljiiva prehudo,
več prsti ne ubogajo.