Kozarček in družba in vinček ta sladki, a men’ se ne mudi.
So ulice temne in lučka nobena več ne gori.
Vidim le mesec, kako se mi muza in se mi smeji,
ti me pa čakaš, čakaš in čakaš, a me še vedno ni.
Nežno rečem ti: »Srčece,
pozabi težave vse,
saj vem, da ti dolgčas je,
ko čakaš zaman name.«
Vem, da rekla boš: »Ljubček moj,
pa naj ti bo še za nocoj,
saj družba presneta ta
je kriva, da nisi doma.«
Tukaj pred domom je oštarija, a žal odprta ni,
še en kozarček bi se prilegel, čeprav se mi že vrti.
Hiše in drevje, vse se že maje, to res je težka pot,
vem, da si budna, poslušaš korake, ko ulica vsa že spi.
Nežno rečem ti: »Srčece,
pozabi težave vse,
saj vem, da ti dolgčas je,
ko čakaš zaman name.«
Ti pa rekla boš: »Ljubček moj,
pa naj ti bo še za nocoj,
saj družba presneta ta
je kriva, da nisi doma.«
Poglej, srček moj,
četudi bom kdaj daleč v svetu,
ali pa samo v gostilni v naši ulici,
vedno se bom rad vrnil k tebi domov
in ti nežno rekel.