Rodila ga dežela je
in večno dala mu ime.
So travniki, vinogradi
njegovo pesem čakali.
Je pel deželi in ljudem,
jim vižo dal, ki b’la je v njem.
Poznal ga je Slovenec vsak,
za vedno naš bo Lojze Slak.
Kako težko čakali smo
na vsako vižo Slakovo,
ko je s harmoniko igral
veselje je človeku dal.
In lepa pesem fantovska
zveni povsod, kjer smo doma.
Zapeli so jo iz srca,
njegovi fantje s Praprotna.
Zdaj utihnili so mojstra glasi,
njegov napev zveni povsod,
po vasi, mestih, čez deželo
se Slakove še pelo bo.
In godca ni, da ne bi vedel,
katere viže Slakove.
Za vedno bodo tu živele,
čeprav je mojster že odšel.
Al’ on odšel je, odšel je daleč proč …
Godec vseh godcev ni odšel,
v dolini tihi bo živel.